Tema 3 Bipolarna motnja

Bipolarna motnja, ki je bila včasih znana kot “manična depresija”, je duševna motnja, za katero so značilna obdobja nizkega (klinična depresija [glejte poglavje 2.2]) in visokega (navdušenje/manija) ali mešanega razpoloženja, ki jih ločujejo obdobja normalnega razpoloženja. Te nenavadne spremembe razpoloženja vplivajo na mišljenje, energijo, čustva in vedenje ter močno vplivajo na vse vidike življenja posameznika, zlasti ker so spremembe razpoloženja lahko nenadne, ekstremne, pogoste ali redke.

Manija in hipomanija imata enake simptome, vendar je manija bolj ekstremna, tako da postane nevarna. V epizodah manije ali vzponov imajo ljudje pretirano veliko energije, ne morejo spati, so nemirni do te mere, da ne morejo ostati pri miru. V razredu so lahko učenci preveč zgovorni in hitro govorijo, redno se oddaljujejo od teme, težko se osredotočajo in jih je zlahka odvrniti. Posledica manije je lahko tvegano ali škodljivo vedenje, saj imajo občutek, da so “nepremagljivi” ali da se ničesar ne bojijo. To lahko vključuje pretirano zapravljanje, igre na srečo, pogoste spolne aktivnosti, ki niso v skladu z njihovim značajem, včasih pa je zaradi lastne varnosti potrebna tudi hospitalizacija.

Potrebno je omeniti, da je oseba v obdobju manije/hipomanije lahko izjemno produktivna in močno poveča svojo delovno obremenitev ali prevzame nove projekte/naloge, čeprav se lahko tudi težko osredotoči in moti druge. Vendar pa so te dejavnosti lahko nedokončane z nastopom obdobja upadanja, kar lahko povzroči tudi stres in/ali tesnobo.

Bipolarno motnjo je običajno mogoče diagnosticirati v najstniških ali zgodnjih mladostniških letih, čeprav je to v mlajših letih lahko težavno, saj se njihovo vedenje lahko razlaga kot normalen otroški razvoj ali spremembe razpoloženja, npr. izbruhi jeze, preobremenjenost s sladkorjem ali “preutrujenost”..