Tema 2: 7 načinov, kako lahko starši pomagajo otrokom s posttravmatsko stresno motnjo

Posttravmatska stresna motnja je opredeljena kot “psihiatrična motnja, ki se lahko pojavi po izkušnji ali priči življenjsko ogrožajočega dogodka”. Najboljši način, kako lahko starši pomagajo svojemu najstniku s posttravmatsko stresno motnjo – ali katero koli drugo psihološko težavo – je, da zberejo čim več informacij o težavi in jih poskušajo uporabiti v vsakdanjem življenju. Ko starši začnejo bolje razumeti znake, simptome in možne vzroke posttravmatske stresne motnje, lahko začnejo iskati objektivne rešitve.

Ena od značilnosti posttravmatske stresne motnje je, da lahko prihodnji dogodki sprožijo spominske izbruhe, ob katerih se žrtev počuti, kot da bi znova in znova doživljala prvotni dogodek. To je lahko za žrtev zelo strašljivo, če ne celo grozljivo, in ko se takšna epizoda začne pojavljati, je lahko zelo koristno, da ljudje okoli nje vedo, kaj se dogaja, kaj lahko pričakujejo in kako lahko pomagajo.

Med povratno reakcijo na posttravmatsko stresno motnjo – odvisno od narave posamezne povratne reakcije – lahko žrtev dobesedno verjame, da je njeno življenje neposredno ogroženo, kar lahko povzroči obrambno ali celo nasilno vedenje do bližnjih. Med epizodo se lahko zdi, da je mogoče obupati ali odnehati, toda čeprav ni lahko biti starš najstnika s PTSD, je biti najstnik s PTSD še težji boj in potrpežljivost, da se zaveda boja, ki ga preživlja, mu lahko na koncu pomaga prebroditi to težavo.

Študije so pokazale, da bo do 15 % deklet in 6 % fantov v svojem življenju doživelo neko vrsto posttravmatske stresne motnje, vendar se žrtve same pogosto počutijo izredno odtujene od svojih prijateljev in družine. Posttravmatske stresne motnje ni lahko obvladati brez podpore okolice, zato lahko majhni opomniki čez dan, da je nekdo ob njih in da skrbi zanje, zelo pomagajo.

Za najstnike s posttravmatsko stresno motnjo obstaja veliko različnih možnosti zdravljenja, najboljša možnost pa je v veliki meri odvisna od najstnika, travme in njegovih osebnih ciljev. Nikoli ne more škoditi, če je posameznik obveščen o možnostih, ki jih lahko ima, zagotovo pa lahko škodi, če preneha raziskovati nove možnosti.

Veliko epizod posttravmatske stresne motnje sprožijo določeni dogodki, slike, pogledi in zvoki, ki žrtev spomnijo na prvotno travmo, ki jo je doživela. Z razumevanjem, kaj lahko sproži epizodo, jo lahko starši bolje preprečijo, saj se naučijo, kakšnim dražljajem in situacijam se je treba izogibati..

Konec koncev je najboljše, kar lahko starši storijo za svojega najstnika, da ga brezpogojno ljubijo in podpirajo. Takšen plemenit cilj je pogosto lažje reči, kot storiti, vendar si je zanj vseeno treba prizadevati. Zagotoviti najstniku prostor, v katerem se bo počutil varnega, je bistvenega pomena za njegov razvoj in dobro počutje, in če je imel travmatično izkušnjo, bo morda potreboval posebno skrb.