Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da se z duševnimi boleznimi srečuje približno “10-20 % mladostnikov po vsem svetu, vendar so še vedno premalo diagnosticirani in zdravljeni” (Kessler, 2007). Duševno zdravje dejansko ostaja ključno vprašanje v naši današnji družbi, saj se milijoni ljudi, zlasti mladostnikov, spopadajo z zapleti na področju duševnega zdravja. Po podatkih Evropske komisije (EK, 2023) “[…] je že pred pandemijo COVID-19 težave z duševnim zdravjem imel vsak šesti prebivalec EU, stanje pa se je še poslabšalo zaradi kriz brez primere, ki smo jim bili priča v zadnjih letih”. Številne študije so pokazale, da pandemija COVID-19 povzroči povečanje posttravmatske stresne motnje (PTSM), anksioznosti in depresije med mladostniki, pa tudi stresa in splošnih težav z duševnim zdravjem (Garcez, 2021, 33).
Kot je navedeno v istem viru, se v EU trenutno s težavami z duševnim zdravjem sooča približno 84 milijonov ljudi. Nujno je treba omeniti, da vprašanja duševnega zdravja z razvojem naše družbe postajajo vse manjši tabu in da so danes ljudje dejansko bolj odprti za razpravo o teh vprašanjih kot v preteklosti. Vendar pa je treba še vedno veliko storiti, da bi zaščitili duševno blagostanje naslednje generacije. Glede na to, da so vprašanja duševnega zdravja prevladujoče vprašanje sedanjega časa, zlasti ker je svet pravkar prizadela pandemija svetovnih razsežnosti, je treba preučiti ovire pri ozaveščanju o duševnem zdravju in zdravljenju.
Ena od najpomembnejših ovir pri ozaveščanju in zaščiti duševnega zdravja je stigmatizacija duševnega zdravja, ki je še vedno prisotna v sedanji družbi. Po podatkih Newport Academy (2022) je stigma opredeljena kot “skupek negativnih stališč in prepričanj, ki splošno javnost spodbujajo k strahu, izogibanju in diskriminaciji ljudi z duševnimi boleznimi”. Goffman (2009) potrjuje omenjeno opredelitev, saj stigmo opisuje kot “pojav, pri katerem je posameznik z lastnostjo, ki jo njegova družba globoko diskreditira, zaradi te lastnosti zavrnjen”.
