Ste že kdaj slišali koga reči: “Zakaj si vznemirjen, saj se ti to ni zgodilo?” ali “Nehaj skrbeti, to ni tvoj problem.” Če to redno poslušate, je to lahko pokazatelj, da trpite za PT.
Posredna travma (PT) je “naravna prodorna sprememba, ki je posledica ponavljajoče se izpostavljenosti izkušnjam in občutkom travmatičnega dogodka, ki ga je doživela druga oseba” (McCann in Pearlman, 1990), znana tudi kot “kumulativni transformativni učinek dela s preživelimi travmatičnimi življenjskimi dogodki na pomočnika” (Bloom, 2003).
V bistvu pomeni, da se oseba spominja travmatičnega dogodka, ki so ga doživeli drugi, kot da bi bil njen lastni, pri čemer pogosto doživlja enake ali podobne simptome kot pri posttravmatski stresni motnji (glej enoto 2.9) in se lahko zgodi kot posledica enega samega primera.
To je še posebej pogosto pri strokovnjakih v zdravstvenem sektorju, npr. pri bolnišničnem osebju, svetovalcih, ljudeh, ki delajo skupaj s tistimi, ki so preživeli travmo.
PT se lahko pojavi po enkratni izpostavljenosti travmi druge osebe, medtem ko se izgorelost pojavi sčasoma zaradi stalne izpostavljenosti
Drugi izrazi za PT so:
Izpostavljenost PT ni izključna za osebe, ki delajo neposredno z žrtvami travm, čeprav vrsta dela osebe močno povečuje možnost izpostavljenosti PT, npr. svetovalec ali psihoterapevt.
Vsaka oseba, ki dokumentira zlorabo; službe za pomoč po telefonu; odvetniki; dobrodelni delavci in vsi, ki prisluhnejo drugemu.
Izobraževalci so izpostavljeni tveganju, saj lahko učenci razkrijejo PT njim, namesto da bi se obrnili na starše ali družinske člane, prijatelje ali službe za pomoč.
